V nadaljevanju objavljamo govor generalmajorja dr. Alojza Šteinerja ob odprtju razstave »Manj znani Maister: bibliofil – pogled v Maistrovo knjižnico Univerzitetne knjižnice Maribor« v Kadetnici 26. novembra 2019
Spoštovani zbrani!
Zahvaljujem se vam za povabilo ob odprtju razstave o manj znanem Maistru in za priložnost, da vam spregovorim. Čeprav zadrego o tem, kaj lahko jaz kot slovenski general k temu prispevam, nosim že od lanskega leta, ko me je g. Miro Nidorfer nagovarjal za današnji nastop. Takrat je nekako nastala tudi zamisel, da v letošnjem prekmurskem letu, ki ga obeležujemo ob 100 letnici združitve Prekmurcev z matičnim narodom, govorim o pomenu Maistra in njegovi vlogi v Prekmurju. Pri tem ima prej omenjena zadrega še eno plat. Zato, ker se to izvaja pred tako eminentno publiko, ki je marsikatero skrivnost Maistrovega delovanja pred sto in sto enim letom pojasnila na tukajšnjem, pravkar končanem, znanstvenem simpoziju Vojaštvo v Prekmurju.
Predem pa začnem razpredati neznano o znanem, naj izrazim čestitke ob državnem prazniku dnevu Rudolfa Maistra in predvsem zato, da se poveljstva in pripadniki Slovenske vojske na aktiven način poklanjate Maistru. Od preteklega četrtka do danes sem naštel štiri ali celo šest odmevnih dogodkov – začenši s spominskim dnevom Mestne občine Maribor in 72. brigade Slovenske vojske in z zgodovinskim kvizom za učence v Kadetnici prejšnji četrtek pa vse do današnjega znanstvenega simpozija in bibliofilskega pogleda v Maistrovo knjižnico. K temu pa bi lahko dodal vsaj še dve aktivnosti domoljubnih in veteranskih organizacij, pri čemer imam v mislih odkritje spominske plošče pred nekdanjo vojašnico 26. strelskega polka v Melju in slavnostno akademijo ob 25-letnici delovanja ZSČ, ki je bila prav tako v tej zgodovinski stavbi prejšnjo soboto.
Z odkrivanjem in predstavljanjem neznanega o Maistru širimo obzorja o tem izjemnem in pomembnem Slovencu. Pri tem bi izpostavil dva vidika Maistrove vloge, ki se na prav poseben način kažeta ravno na primeru Prekmurja. Prvi je vojaški, drugi pa domovinski oziroma narodno buditeljski.
Pri vojaškem vidiku se pojavlja vprašanje, kako in zakaj smemo in moremo povezovati Maistra s Prekmurjem, čeprav ga ni zasedel oziroma v Prekmurju ni zavaroval slovenskih etničnih meja, kot na primeru Spodnje Štajerske. To se ni zgodilo, ker Narodna vlada v Ljubljani predloga za vojaški poseg ni odobrila. Tako se obljube na 26. decembra 1918 pripravljenem zborovanju za Prekmurce v Gornji Radgoni niso uresničile. V začetku februarja 1919 pa je 6. stotnija mariborskega pešpolka Maistrove vojske pod poveljstvom nadporočnika Benedikta Zeilhoferja obranila Radgono oziroma točneje Radkersburg na levem bregu Mure. Maister je tako bitko za Radgono na vojaškem področju dobil, kasneje pa so jo skupaj z radgonskim kotom in slovenskimi vasmi, ki so se dotikale Prekmurja, izgubili s kupčkanji na mirovni konferenci v Parizu. Tako, da so jo po Senžermenski mirovni pogodbi, sprejeti 10. septembra 1919, morali julija 1920 tudi zapustiti in predati Avstrijcem.
Kljub temu pa je treba izpostaviti, da brez Maistra in njegovih aktivnosti za vojaško zavarovanje slovenske etnične meje na Štajerskem in prizadevanj za njeno vzpostavitev na reki Muri vprašanja in odgovora, ali je Prekmurje lahko slovensko na Pariški mirovni konferenci in v 28. junija 1919 podpisani versajski mirovni pogodbi, niti ne bi bilo! Ali pa bi bilo Prekmurje skupaj z Medžimurjem Hrvaško.
V nadaljevanju lahko trdim, da je Maister kmalu, čeprav je bil kot vojak in general pretežno angažiran v vojaških zadevah, spoznal, da se samo s sabljo in puško ne more doseči vseh ciljev. S tem pa smo pred drugim vidikom Maistrove vloge, ki je povezana z narodnim buditeljstvom in slovenizacijo, čeprav bi nekateri temu oporekali.
Tisto, kar je generalu Maistru uspelo z oboroženimi formacijami in slovensko vojsko na Štajerskem, je v Prekmurju duhovnikom in slovenskim intelektualcem uspelo s prepričevanji o jeziku in kulturi v aktivnostih za delitev etničnih ozemelj na območjih Ogrske. Pri tem so Maistrova dejanja, pa tudi prizadevanja na področju narodnega buditeljstva in omenjene slovenizacije jeseni 1918 in na pomlad 1919, bila še kako pomembna. Zgodovinsko dejstvo je, da je nova država Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki je bila za sodelovanje v svetovni vojni na pravi strani, bogato nagrajena z ozemlji, ravno v Sloveniji plačala največji delež pri trgovanjih z njimi.
Maistrovih sopotnikov je bilo pred sto leti v takratni Slovenski krajini veliko. Ivan Jerič iz Dokležovja je bil član prekmurske osvobodilne legije v Ljutomeru, prav tako poročnik Joško Godina iz Dolnje Bistrice. Ta je 24. decembra 1918 v Prekmurje pripeljal oddelek vojske iz Hrvaške, ki je osvobodila njegovo rojstno vas in prišla celo do Murske Sobote, kjer je njega in nekaj vojakov v začetku januarja 1919 zajela madžarska vojska. Jerič in Godina sta kasneje postala duhovnika in se tako pridružila duhovnikom Mihaelu Kuharju, Jožefu Kleklu starejšemu, Jožefu Kleklu mlajšemu, Ivanu Baši in drugim, ki so predstavljali pomembne narodne buditelje in si prizadevali, da Prekmurje ostane slovensko. Brez njih bi tudi prizadevanja dr. Matije Slaviča, rojenega v Bučečovcih, in dr. Frana Kovačiča, rojenega v Veržeju, v sestavi jugoslovanske delegacije na pariški mirovni konferenci bila vnaprej obsojena na neuspeh. Uradne popisne statistike in ogrske etnične karte so namreč prikazovale, da v Slovenski okroglini to je v Prekmurju, živi vendska populacija, ki so jo statistično označevali kot neki drugi prebivalci Ogrske. Zato je Maistrova prizadevanja, danes še bolj kot takrat, treba razumeti in prenašati v sodobne razmere. Bolj kot vojaški, je v Prekmurju pomemben vpliv Maistra na spodbujanje narodne zavesti Slovencev v Prekmurju in opozarjanje na slovenski jezik in kulturo.
Tudi zato, ker pogosto slišimo, da smo Prekmurje kar dobili in da tudi zaradi tega takrat in velikokrat kasneje niso vedeli, kaj bi z njim. V imenu tistih rodov, ki so v pokrajini ob Muri vztrajali stoletja in ohranili avtentični jezik in prekmursko kulturo, tudi danes povejmo, da nismo ničesar dobili. To je bilo že stoletja naše. In če nam pred sto leti ne bi dovolili povezave z matico, bi bili prepuščeni asimilaciji – kot naši rojaki severno ali zahodno od slovenskih nacionalnih meja. Takrat v Prekmurju ni bil v ospredju boj s puško, ampak kulturni boj.
Maister je tudi na svoji koži kmalu spoznal in se še kako zavedal, da tistega, kar ni uspel z mečem, lahko poskusi s peresom kot poet ali bibliograf, kot ljubitelj slikarstva in podobno. V današnjem vojaško-strateškem jeziku bi to imenovali prehod s trdega na mehki pristop. In slednji v sodobnem, tako imenovanem hibridnem bojevanju, dobiva na pomenu, če že ne prevladuje. Maister je na svojevrsten način to vedel in čutil. Kako bi sicer v Završke škorce zapisal, vsaj zame nepozabne verze, ki se začnejo z »Mi smo kralji brez kanonov, brez blaginje in brez tronov, sablja nam je ostri kljun«. Kdo bi si mislil, da je to, kar je takrat čivknil s škorci, lahko tako zelo aktualno za današnje čivkanje ali twitanje, kot se temu moderno reče.
Zaradi povedanega smo v letošnjem prekmurskem letu mnogi želeli, da se Prekmurcem zahvalimo, da so skozi stoletja in številne asimilacijske pritiske ohranili jezik in kulturo in s tem spodbudili tudi ostale v naši domovini. Predvsem pa, da bi se vsi bolj zavedali prej omenjenega spoznanja, da sta v današnjem globaliziranem okolju kultura in jezik najmočnejši orožji. Vendar se to nekako ni prebilo, vsaj do duš Prekmurcev ne. Na osrednji državni proslavi 17. avgusta so jim oblasti dovolile en tekst v prekmurščini in pesmi Kreslina z Malimi bogovi. Tudi na osrednji proslavi ob državnem prazniku dnevu Rudolfa Maistra v Murski Soboti se pobuda, da bi se proslava imenovala »Brez prekmurske kulture in jezika nas ne bi bilo« ni prebila. Narodne vlade, ki je Maistru glede vojaškega delovanja pošteno omejevala ukrepanje, že sto let ni več, s podobno prakso in pristopi pa imamo očitno še vedno opravka. Ali pa se sprenevedamo. Upam, da ne zaradi prekmurščine, ki ima veliko atributov drugega knjižnega jezika v Sloveniji, pa tega ne razumemo ali nočemo priznati.
Zato pozdravljam aktivnosti kot je današnja, ki krepi zavedanje o pomenu ohranjanja kulture in jezika ter vloge Maistra pri tem. Pri tem še posebej izpostavljanje, da je v bojih za slovenstvo vedno šlo tudi za jezik in kulturo. Upam, da v prerivanjih za oblast v prihodnosti in globaliziranem svetu ne bomo izgubili še tega.
Hvala za to, da ste me poslušali. S tem je današnja razstava odprta.
PRIPIS
Generalmajor dr. Alojz Šteiner je tudi podpredsednik Prekmurskega društva general Maister Murska Sobota.
