Govor podpredsednika Prekmurskega društva General Maister dr. Alojza Šteinerja v Veržeju, 7. maja 2022 ob odkritju spomenika nadporočniku Antonu Ostercu – častniku Maistrove vojske
Pozdravljeni tudi z moje strani in takoj na začetku čestitke za organizacijo slovesnosti, ki jo je skoraj dve leti preprečevala pandemija Covid-19 in omejitve ter prepovedi povezane z njo.
Od danes naprej bo Osterčev park v Veržeju bogatejši še za enega Osterca, čeprav je v spominu in srcih mnogih tukajšnjih domačinov, bil že dolgo let. Zato ob današnji slovesnosti povejmo, Maistrov borec in častnik Anton Osterc – dobrodošel v rojstnem Veržeju.
Veržej je kraj spoštljivega spomina, zgodovinskega in domoljubnega še posebej. Med njimi tudi spomina do Maistrovih sopotnikov, ki so jim tukajšnje Prleško društvo generala Maistra in Občina Veržej leta 2018 odkrili spominsko ploščo na poslopju občine in danes omenja že 24 imen. Med temi tudi častniku Maistrove, bodimo pogumni in recimo – prve slovenske vojske.
Poleg tega, kar smo o Antonu Ostercu danes že slišali, naj pojasnim, zakaj je kot Maistrov sopotnik in častnik bil tako poseben. Prvič zato, ker je bil na izpostavljenih mestih ves čas prizadevanj, da je Maribor ostal Slovenski in pri zavarovanju severnih slovenskih etničnih meja. Zatem pa tudi zato, ker se skozi Osterčev prispevek v povezavi s Prekmurjem kaže, kako so ta prizadevanja pred 104 leti potekala. Zgodovinsko je seveda jasno, da je Prekmurje pridobljeno za zeleno mizo na Pariških mirovnih pogajanjih leta 1919, ob izjemnih prizadevanjih dveh tukajšnjih prleških rojakov dr. Matije Slaviča in Fran Kovačiča. Kljub temu, da je vojaški vidik dokaj zakrit in Prekmurja niso vojaško zasedli, ali kot bi se reklo osvobodili, pa ravno Osterčeva zgodba priča, kako močno je bila prisotna želja in namera, da se takratna Slovenska krajina na levem bregu reke Mure in njeni prebivalci združijo z ostalimi Slovenci. Tudi zaradi povezanosti prostora, kjer ni šlo le za ekonomske povezave, ampak tudi za narodnostne – slovenske.
Če je Prekmurec, Jožef Godina s pomočjo legionarjev in t. i. Antić-Jurišićeve vojske iz Hrvaške, decembra 1918, osvobodil rodno vas Dolnjo Bistrico in z vojaki prišel do Murske Sobote, je Prlek Osterc, verjetno s soglasjem Maistra, konec decembra istega leta do Sobote prišel iz Radgone s predstavnikom narodnega sveta za Prekmurje, Božidarjem Severjem. Osterca in Godino ter še nekaj drugih so 3. januarja 1919 v Murski Soboti zajeli in obsodili na smrt. Kasneje so se v začetku februarja iz vojaškega zapora v Sombotelu na Madžarskem čudežno rešili. Osterc je takoj zatem bil zopet v pogonu Maistrovih prizadevanj pri nadzoru enega mejnega odseka in bojih na Koroškem.
Še vedno lahko domnevamo, da do vojaške zasedbe Prekmurja ni prišlo, zaradi tega ker Maister za to ni dobil odobritve iz Ljubljane. Resnici na ljubo, pa tudi ni imel na razpolago zadosti vojaštva, čeprav je dve četi vojakov dal Hrvatom, ki so takrat zasedali Medmurje – današnje Medžimurje.
S povedanim Osterčeva vloga, kot pomembnega Maistrovega častnika in sopotnika, ni nič manjša. Zato izražam zadovoljstvo, da je Društvo general Maister Veržej uspelo z idejo in Občina Veržej uspešno pripeljala projekt postavitve spomenika do današnje slovesnosti. Verjamem, da to ni bilo zgolj zato, ker je tudi župan član Maistrovega domoljubnega društva. Posebej se zahvaljujem Zvezi društev general Maister za podporo in sofinanciranje tega in drugih spominskih obeležij. Kjer obeležij ni, naš zgodovinski spomin še hitreje gre v pozabo.
Spoštovani zbrani. Dovolite mi, da k povedanemu dodam še osebno noto in nekako operem svojo dušo. Kot nekdanji vojak Slovenske vojske in častnik, pa tudi general, čutim posebno spoštovanje, do tistih, ki so se borili za slovensko zemljo. Do Osterca tudi iz neke osebne izkušnje. Ko so v Mariboru 25. junija 1991, na dan razglasitve samostojnosti Slovenije, vračali doprsni kip Maistra iz Šentilja v mestno občinsko zgradbo in je govor imel ravno Osterc, se slovesnosti nisem mogel udeležiti. Takrat smo namreč v 7. Pokrajinskem štabu Teritorialne obrambe Vzhodnoštajerske že bili v predvojni ihti in čakali na napade, ki so se na našem območju začeli 27. junija. Spomnim se, da sem na slovesnost poslal dva častnika in tako žal izpustil priložnost, da bi osebno srečal Osterca. Novembra istega leta, ko je JLA že zapustila Slovenijo in sem imel nekaj več časa, Osterca na Maistrovih slovesnostih v Narodnem domu v Mariboru ni bilo več, ker je 11. novembra umrl. S te slovesnosti pa se spomnim besed Maistrovega borca, Friderika Kralja. Dejal mi je, da njih, Maistrovcev, v obdobju po prvi vojni pa še dolgo zatem niso marali, ker so prvo vojaško prisego dali avstrijskemu cesarju. To izpostavljam, ker so tudi številne kasnejše generacije slovenskih vojakov in branilcev bile v podobnih situacijah, ko so zaradi prevladujoče ljubezni do rodne grude in želje po slovenski državi, morale prelomiti prvotno vojaško prisego. Mi osamosvojitelji s federativno Jugoslavijo.
S povedanim pa smo tudi pri zgodovinskem loku, ki je ravno tukaj v središču Veržeja še kako prepoznaven, saj se od občinske zgradbe do tukajšnjega Osterčevega parka nahajajo spomeniki o vseh treh prelomnih obdobjih slovenske zgodovine. Na ta način se kaže in lahko ohranja pozitiven zgodovinski spomin, Ta ima, tako kot vsak kovanec, dve plati, svetlo in bolj temno na hrbtni strani.
Za tiste, ki so se v Veržeju borili za samostojno Slovenijo pred 31 leti, lahko z gotovostjo trdim, da so se zgledovali po zgodovinskih predhodnikih.
Spoštovane in spoštovani!
V Osterčevem parku bomo danes zasadili tudi posebno spominsko lipo. V čast in slavo velikanom, ki so v parku in ostalim pomembnim osebnostim iz Veržeja. Želel bi si, in verjamem, da to delim tudi z nami prisotnima hčerama Maistrovega častnika Antona Osterca, gospo Loro Gabrovšek in gospo Cirilo Šepec ter ostalimi sorodniki, da bi se v prihodnje pod to lipo srečevali veržejski Osterci, ki rastejo in prihajajo. Ker upam, da bomo živeli v miru, ni nujno da bodo vojaki, ampak kulturniki, znanstveniki ali nogometaši ne nazadnje. Naj rajajo v miru in blagostanju in se tako kot mi danes, priklanjajo velikanom v parku.
Hvala vam, da sem lahko govoril in ste me poslušali.
