Ob današnjem državnem prazniku dnevu Rudolfa Maistra
O Maistru in domoljubju v današnjem času
Ničkolikokrat se nam poraja vprašanje, kakšno naj bo naše domoljubje v Maistrovem duhu danes? Je to patriotizem kot “vrlina zlobnih in zadnje zatočišče podležev”, kot ga opisujejo velika imena svetovne literature, Tolstoj, Twain in Wilde? Maistrovo domoljubje ni bilo nič od tega in tudi naše razumevanje domoljubja ne sme podleči skušnjavam izključevanja in ozkogledosti!
Če smo Slovenci po prvi svetovni vojni pod Maistrovim vodstvom, kasneje v narodnoosvobodilnem boju, ter nazadnje v vojni za Slovenijo slovenske nacionalne interese ubranili tudi z orožjem, naše domoljubje dandanes – v miru – ne more biti izključujoče ali celo sovražno. Naše domoljubje tako navznoter, kot tudi navzven ne sme deliti na “prave in neprave”, na “prvorazredne in drugorazredne”, “naše in ne-naše”, ne more in ne sme postati sredstvo, v imenu katerega se dovoljuje teptanje človekovih pravic in človeškega dostojanstva. Edino pravilo, ki ga pred nas postavlja dediščina Maistrovega domoljubja, je trajna skrb za polno udejanjanje slovenskih nacionalnih interesov. Živimo v družbi enakopravnih narodov. Ta enakopravnost, ki smo jo v teku zgodovine izborili in uveljavili sami, ni nekaj samoumevnega in ni naprodaj!
Sodobni čas terja mobilizacijo vseh potencialov slovenske družbe, s tem pa aktivni odziv na izzive modernega časa z vedno bolj prisotnim usihanjem državljanske zavesti, ki vodi v pogubno pomanjkanje zavedanja o naši lastni identiteti. Brez tega zavedanja je tudi pot v našo prihodnost bolj negotova, saj je določevanje naših ciljev brez izgrajene, na domoljubju utemeljene državljanske zavesti, ter njihovo uresničevanje skozi naše aktivno udejstvovanje v javnem življenju, lahko hudo pomanjkljivo. Slovenska zgodovina pozna svetle trenutke, ko so Slovenci kot državotvoren narod znali pokazati svojo zrelost. Prav ta zrelost je skozi mejnike zgodovine pripeljala do ustanovitve lastne države. Vendar nas je danes prav samozadostnost, pasivnost, neodzivnost in celo brezbrižnost pripeljala v zagatno stopicanje na mestu. To daje prostor predvsem tistim, ki jim za splošni interes Slovencev in Slovenije ni prav veliko mar in pri katerih beseda “domoljubje” vzbuja le pomilovanje, posmeh ali celo prezir.
Slovenska družba je navznoter vedno bolj razdrobljena, individualizirana. Politična polarizacija in ekonomsko razslojevanje so del našega vsakdana. Lojalnost do države, skrb za blaginjo širše skupnosti se zaradi negotovosti in nezaupanja vse bolj umika v skrb do ožje družine in do najbližjih. Pogubni stranski učinek teh procesov je usihanje državljanske zavesti, vendar brez notranje povezanosti, katere osnovni gradnik je prav domoljubje, postajamo kot družba ranljivi.
Brezobzirno uveljavljanje osebnih ali parcialnih interesov ozkih družbenih skupin, boj vseh proti vsem za svoj dobiček, je za občutek povezanosti in pripadnosti neki skupnosti pogubno. Biti domoljub le, kolikor je to prikladno in le za dosego osebnih koristi, je napačno. Domoljubje je danes pri mnogih postala le priročna floskula, ki je potrebna za dosego želenih političnih ali ekonomskih ciljev. Zloraba domoljubja je prav na tej točki razgalila svoje uničujoče posledice: pri državljanih ta pojem že lep čas ne vzbuja posebnih pozitivnih čustev, pač pa celo dvom. Ne gre prezreti dejstva, da je danes največji sovražnik slovenskega naroda prav to lažno, potvorjeno slovensko domoljubje, v imenu in za korist katerega se danes vsem na očeh razraščajo dobičkarstvo, izključevanje, nestrpnost in celo mržnja. Vendar, pravo domoljubje ni ekskluzivna pravica nobene družbene skupine, stranke ali socialnega sloja, domoljubje je vrlina, ki naj krasi celotni narod.
Tako ga je bržčas razumel tudi Maister in njegovi somišljeniki in zato so tudi uspeli v obrambi slovenskih narodnih meja! To je tudi vzor, h kateremu se moramo kot družba, kot nacija, povezani, znova in znova vračati!
Lep praznični dan in ostanite zdravi!
Marjan FARIČ, MA
predsednik Prekmurskega društva
general Maister Murska Sobota
