Lepo pozdravljeni spoštovani zbrani.
Najprej izrekam zahvalo za povabilo na otvoritev pomnika braniteljem samostojnosti Republike Slovenije na Muri. Ker je slovesnost namenjena tudi počastitvi nedavnega dneva državnosti, poleg čestitke za praznik izpostavljam zahvalo vsem tistim, ki so pred 31 leti delovali na strani slovenskih obrambnih sil in prispevali k temu, da imamo samostojno Slovenijo. Zahvalo pa je ob tej priložnosti treba razširiti tudi na tiste, ki so si v Prekmurju prizadevali za slovenske meje. Ravno tukaj so nazorno vidne posebnost poti za to, da je nekdanja Vendska krajina, kasneje Slovenska krajina in nenazadnje Prekmurje ostalo slovensko.
Zato v pomniku ob katerem se nahajamo in postavljenih štirih tetraedrih vidim veliko simbolike. Vsakega od teh bi lahko povezali tudi s časovnim obdobjem prizadevanj za slovenske meje v Prekmurju. Po koncu prve svetovne vojne, pred 103 leti, najprej ni kazalo, da bo v Prekmurju sploh prišlo do mejnih sprememb. Tudi zato ker so 13. novembra 1918 v Beogradu podpisali separatni sporazum med predstavniki Antante in takratnega madžarskega ostanka vzhodnega dela dvojne monarhije. S sporazumom naj bi ustavili vojne sovražnosti in primere, da med poraženci in zmagovalci z vojaštvom zavzemajo ozemlja. Vendska krajina ne levem bregu reke Mure, pa tudi sosednje Medmurje na desnem, so ostali pod madžarskim nadzorom. Meja med Madžarsko in kraljevino SHS je potekala delno na Muri in Dravi. V nedavno izdani knjigi Zgodovina Prekmurja so takratna dogajanja podrobno opisana. Zanimivo je, da so se v prelomnem času od avgusta 1918 do avgusta 1919 oblasti na tem področju zamenjale devetkrat. Dejstvo je tudi, da na hrvaški strani omenjenega Beograjskega sporazuma niso upoštevali in so konec decembra 1918 zavzeli Medžimurje in poskusili to storiti tudi na levem bregu Mure. S tako imenovano Jurišičevo in Antičevo vojsko so prešli reko, tudi na mestu kjer se nahajamo danes. Če bi hotel izpostaviti zaslužne za to, da so se Slovenci na levem bregu Mure združili z matičnim narodom, bi se lahko zapletel v dvome o tem, kdo je in kdo ni poskusil osvobajati to ozemlje. Tisto, kar ni šlo s puško in vojaštvom, je leta 1919 uspelo z jezikom in vero ali duhovščino. Pokrajina ob Muri se je prebujala, poleg tega pa je dr. Slaviču v elaboratu o Slovenski krajini na prekmurskem območju uspelo prepričati svetovne pogajalce v Versaju, junija 1919, da so ta ozemlja slovenska. Dogodki o sprejemu odločitve o tem, vojaška zasedba Prekmurja z jugoslovanskimi silami in predaja vojaške oblasti civilni na dan, ki ga sedaj praznujemo kot državni praznik združitve Prekmurcev z matičnim narodom, so znani. Mejo z Madžarsko je 4. junija 1920 določila Trianonska mirovna pogodba, ki jo je kraljevina Madžarska ratificirala 15. novembra 1920, medtem, ko je razmejitev bila končana 31. maja 1924, ko so
odkrili tudi spomenik na Tromejniku.
Madžarske oblasti so se težko sprijaznile z izgubo teh ozemelj. Pa ne samo oni, saj so 27. avgusta 1919 lendavsko območje zasedli s hrvaškimi stražniki in poskušali vzpostaviti njihovo upravo. S tem pa prerekanj in akcij o tem, ali prekmurska ozemlja sodijo v dravsko banovino ali savsko z oblastjo v Zagrebu v jugoslovanski kraljevini ni bilo konec. Prvi tetraeder v pomniku, bi tako lahko bil posvečen tudi, imenujmo jih prvim prizadevanjem, da so na teh območjih bile dosežene in se ohranile slovenske meje. Te so se v začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja z Mure premaknile proti severu na Goričko do Tromejnika. Dvajset let kasneje, ko so Hitlerjeva nacistična vojska in njeni zavezniki bili na osvajalskih pohodih v drugi svetovni vojni, so se zgodbe o cefranju ozemlja ponovile. Prekmurje je predano Kraljevini
Madžarski, ki je 15. decembra 1941 ta ozemlja vključila v takratno državo in 27. decembra 1941 razveljavila trianonsko pogodbo. Mura je, tokrat do Dolnje Bistrice, zopet bila mejna reka. Ko so divizije sovjetskih armad in zaveznikov dokončno zavzemale Madžarsko, so konec marca in v začetku aprila 1945 osvobodili tudi Prekmurje. Meje so se vrnile na predvojno obdobje, kar so dokončno potrdili s pariškim mirovnim sporazumom leta 1947. Meja na Muri je od Dolnje Bistrice postala republiška in na videz nepomembna. Bolj izpostavljena je bila tista proti Madžarski, še zlasti v času Informbiroja in kasneje leta 1956 ob madžarski protikomunistični vstaji v Budimpešti, ki jo je sovjetska vojska krvavo zatrla, pa tudi leta 1968 ob intervenciji Varšavskega pakta na Češkoslovaško. Še živi ljudje se teh časov spominjajo po vsakodnevnem hrumenjih oklepnikov na drugi strani meje, mejnih incidentih in beguncih. Tako imenovana železna zavesa, ki jo je simbolizirala tudi žična ograda, je bila štiri desetletja na
dosegu roke in razdeljenost ljudi prav tako.
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so mejo na slovenski strani varovali graničarji JLA, za mejne zadeve pa skrbeli slovenski miličniki in cariniki. V globini meje pa je bila obramba v izrednih ali vojnih razmerah prepuščena redkim enotam JLA in zlasti enotam Teritorialne obrambe in vojnim enotam milice. Ti so se za obrambo meje in ozemlja pripravljali in bili povezani vse do konca hladne vojne, ki se je zgodila z razpadom varšavskega bloka. Drugi tetraeder bi tako lahko predstavljal pomnik opisanih prizadevanj. Leto 1991 je bilo, tako kot leto 1919, zopet prelomno. Po razglasitvi samostojnosti se je začela osamosvojitvena vojna. Nova država je poleg državne meje s sosednjo Avstrijo in Madžarsko dobila še mejo s Hrvaško, ki se je prav tako osamosvojila. Vzpostavitev mejnega režima ter zavarovanje mej nove države se je začelo znova. Vojaški spopadi v Prekmurju so konec junija in v začetku julija 1991 bili predvsem na in ob mejnih točkah. Slovenska milica kot struktura, ki ji je v novi državi bilo namenjeno varovanje
meje, je bila pri tem posebej ali najprej izpostavljena. Teritorialna obramba Prekmurja pa se je prvič preizkušala kot nacionalna vojska bodisi pri spopadih ob mejnih točkah ali preprečevanju vdora agresorskih sil v pokrajino. Gederovci, Dolga vas, Kuzma in Hodoš ter Murska Sobota so bili kraji, kjer so spopadi reševali z vojaško silo. Večino od 13 karavl, od tega 5 proti Avstriji in 8 proti Madžarski, pa so zavzeli slovenski teritorialci in miličniki s pogajanji in prepričevanji, da naj zvezni vojaki, miličniki in cariniki zapustijo mejo, ker je to naša zemlja. Zavarovanje in vzpostavljanje slovenske državne meja na Muri je imela posebno zgodbo. V vojnem delovanju 1991 je bila Mura naša zaščitnica in obenem ovira za poskuse agresorskih prodorov zvezne vojske z območja Hrvaške. Že 27. junija 1991 so bile postavljene ovire za prehode preko Mure na mostovih v Petišovcih in Gornji Bistrici. Enote 6. in 7. Odreda TO so bile zadolžene za obrambo meje na Muri. Branilci Mure so bili na resni zgodovinski preizkušnji.
Tukaj v neposredni bližini je bil v Kotu nastanjen del 6. odreda Teritorialne obrambe. Pri tem so izstopale tri obrambne točke na Muri v Petišovcih, tukaj v Hotizi in v Bistrici. Ko je 28. junija 1991 bil dokončno obranjen Mednarodni mejni prehod v Dolgi vasi je obramba Petišovskega mostu na Muri preprečila prodor intervencijske oklepne enote iz Varaždina v Prekmurje. V Petišovcih so Muro branili slovenski teritorialci in miličniki na slovenski strani, z živim ščitom pa tudi prebivalci Murskega Središča na hrvaški strani. Na reki Muri je potekal pomemben del obrambe Prekmurja v osamosvojitveni vojni, ta dejstva pa so popisana tudi v dveh zbornikih. Ker je moj govor zasnovan kot neka zgodovinska primerjava, zato naj izpostavim zahvalo tudi v smeri, da ste mejo na Muri 1991 obranili in da Mura ni krvava tekla kot v zgodovinskem primeru iz začetka aprila 1945, ko so jo poskušali prečkati vojaki Rdeče armade 3. ukrajinske fronte.
V moji današnji zgodbi je tretji tetraeder tako lahko simbolno izpostavljen za branilce slovenskih meja izpred 31 let. S tem pa zgodbe o prizadevanjih za slovenske meje še ni konec. Najprej želim izpostaviti tiste, ki danes uradno skrbijo za varovanje meja pri čemer mislim na Policijo, pa tudi na našo vojsko, ki pri tem pomaga. Poleg tega, pa se tudi tukaj ob Muri kaže še ena posebnost. 31 let imamo slovensko državo in prav toliko let nerešena mejna vprašanja na nekdanji notranji republiški meji, ki je postala državna meja. Tudi v teh prizadevanjih so najmanj trije mejniki. Iz leta 2001 je to Sporazum o skupni državni meji, imenovan tudi kot sporazum Drnovšek – Račan, iz leta 2009 je treba omeniti Arbitražni sporazum in iz 29. junija 2017 razglasitev Arbitražne razsodbe v Haagu. Po vsem tem pa smo še vedno v situaciji, ko imata dve državi v Evropski uniji mejo določeno, ne pa tudi v celoti uveljavljeno v praksi. Ta prizadevanja lahko simbolizira tukajšnji četrti tetraeder. Spominski tetraeder za tiste, ki so si tu ob Muri vsa ta leta prizadevali, za določitev meje in rešitev odprtih vprašanj. Dogodke in posameznike iz teh prizadevanj poznamo in ne bi jih posebej izpostavljal, da se jim ne bi kdo še kdaj maščeval, kot so se na primer na ta področja pred 100 leti priseljenim Primorcem in Istranom leta 1942, ko so jih izgnali v taborišče Sarvar na Madžarskem.
Ko danes govorimo ali izpostavljamo vprašanja mej, bi kdo tudi zamahnil z roko, in dejal pa kaj bi, saj smo vendar v evropski skupnosti držav in odprtih meja, prostega pretoka ljudi, kapitala in dobrin, ko so tudi državne meje bolj, kot ne administrativne. Drži in to je treba spoštovati kot pridobitev in vrednoto. Vendar pa je tudi res, da vedno, ko smo se zanašali na administrativne meje, pa naj bodo monarhistične, ali socialistične, ali kar jih je še bilo, smo Slovenci ostali pred istim izzivom. Izzivom spreminjanja ali preurejanja po načelu močnejšega.
To izpostavljam tudi zaradi tega kar se sedaj dogaja v Ukrajini. Jasno je, da gre za ozemeljsko vojno, za teptanje mednarodnega prava, za agresijo močnejšega nad šibkejšim. Za jemanje, uničevanje ali izganjanje, za spreminjanje mej. Tudi za ustvarjanje splošne vojne grožnje, kjer se prebujajo apetiti tudi ozemeljskim revanšistom. Zato, čeprav ne bo veliko zaleglo, če sploh kaj, povejmo – ustavite vendarle to nesmiselno morijo! Tudi zato, da bi spoštovali meje in Mura ne bi še kdaj krvava tekla.
Spoštovani.
Zavedam se, da sem s svojo zgodbo in govoričenjem o treh tetraedrih, kot pomnikih za poskuse vzpostavljanja slovenskih meja v Prekmurju, nekoliko zameglil pomen teh, ki su tukaj v pomniku braniteljem samostojnosti Republike Slovenije na Muri iz leta 1991. Nisem hotel zmanjšati ali spremeniti pomena dogodkov izpred 31 let, ampak to postaviti v širši kontekst. Tudi zato, ker branilci meja v Prekmurju in posebej na Muri poleg spominskih plošč na mostovih v Petanjcih, v Dokležovju in v Gornji Bistrici ter spominskega obeležja v Petišovcih dobivajo še tega, zelo zgovornega, v Hotizi.
Za to organizatorjem izrekam zahvalo za pogum in pripravo današnjega dogodka. Upam tudi, da bo to obeležje posvečeno bojem za slovenske meje v Prekmurju, vsem nam zgovoren pomnik. Postavljeni tetraedri so namreč lahko tudi primer za opozarjanje na danes še kako potrebno povezovanje, sožitje, mir in priznavanje meja. Udeležencem takratnih dogodkov, ki ste še živi in tistim, ki jih ni več, še enkrat rečem hvala in čestitam k priznanjem, ki bodo v nadaljevanju podeljena.
Hvala tudi, da ste me poslušali.
