by admMP | Nov 15, 2024 | Objave
Lepo pozdravljeni spoštovani zbrani.
Najprej izrekam zahvalo za povabilo na otvoritev pomnika braniteljem samostojnosti Republike Slovenije na Muri. Ker je slovesnost namenjena tudi počastitvi nedavnega dneva državnosti, poleg čestitke za praznik izpostavljam zahvalo vsem tistim, ki so pred 31 leti delovali na strani slovenskih obrambnih sil in prispevali k temu, da imamo samostojno Slovenijo. Zahvalo pa je ob tej priložnosti treba razširiti tudi na tiste, ki so si v Prekmurju prizadevali za slovenske meje. Ravno tukaj so nazorno vidne posebnost poti za to, da je nekdanja Vendska krajina, kasneje Slovenska krajina in nenazadnje Prekmurje ostalo slovensko.
Zato v pomniku ob katerem se nahajamo in postavljenih štirih tetraedrih vidim veliko simbolike. Vsakega od teh bi lahko povezali tudi s časovnim obdobjem prizadevanj za slovenske meje v Prekmurju. Po koncu prve svetovne vojne, pred 103 leti, najprej ni kazalo, da bo v Prekmurju sploh prišlo do mejnih sprememb. Tudi zato ker so 13. novembra 1918 v Beogradu podpisali separatni sporazum med predstavniki Antante in takratnega madžarskega ostanka vzhodnega dela dvojne monarhije. S sporazumom naj bi ustavili vojne sovražnosti in primere, da med poraženci in zmagovalci z vojaštvom zavzemajo ozemlja. Vendska krajina ne levem bregu reke Mure, pa tudi sosednje Medmurje na desnem, so ostali pod madžarskim nadzorom. Meja med Madžarsko in kraljevino SHS je potekala delno na Muri in Dravi. V nedavno izdani knjigi Zgodovina Prekmurja so takratna dogajanja podrobno opisana. Zanimivo je, da so se v prelomnem času od avgusta 1918 do avgusta 1919 oblasti na tem področju zamenjale devetkrat. Dejstvo je tudi, da na hrvaški strani omenjenega Beograjskega sporazuma niso upoštevali in so konec decembra 1918 zavzeli Medžimurje in poskusili to storiti tudi na levem bregu Mure. S tako imenovano Jurišičevo in Antičevo vojsko so prešli reko, tudi na mestu kjer se nahajamo danes. Če bi hotel izpostaviti zaslužne za to, da so se Slovenci na levem bregu Mure združili z matičnim narodom, bi se lahko zapletel v dvome o tem, kdo je in kdo ni poskusil osvobajati to ozemlje. Tisto, kar ni šlo s puško in vojaštvom, je leta 1919 uspelo z jezikom in vero ali duhovščino. Pokrajina ob Muri se je prebujala, poleg tega pa je dr. Slaviču v elaboratu o Slovenski krajini na prekmurskem območju uspelo prepričati svetovne pogajalce v Versaju, junija 1919, da so ta ozemlja slovenska. Dogodki o sprejemu odločitve o tem, vojaška zasedba Prekmurja z jugoslovanskimi silami in predaja vojaške oblasti civilni na dan, ki ga sedaj praznujemo kot državni praznik združitve Prekmurcev z matičnim narodom, so znani. Mejo z Madžarsko je 4. junija 1920 določila Trianonska mirovna pogodba, ki jo je kraljevina Madžarska ratificirala 15. novembra 1920, medtem, ko je razmejitev bila končana 31. maja 1924, ko so
odkrili tudi spomenik na Tromejniku.
Madžarske oblasti so se težko sprijaznile z izgubo teh ozemelj. Pa ne samo oni, saj so 27. avgusta 1919 lendavsko območje zasedli s hrvaškimi stražniki in poskušali vzpostaviti njihovo upravo. S tem pa prerekanj in akcij o tem, ali prekmurska ozemlja sodijo v dravsko banovino ali savsko z oblastjo v Zagrebu v jugoslovanski kraljevini ni bilo konec. Prvi tetraeder v pomniku, bi tako lahko bil posvečen tudi, imenujmo jih prvim prizadevanjem, da so na teh območjih bile dosežene in se ohranile slovenske meje. Te so se v začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja z Mure premaknile proti severu na Goričko do Tromejnika. Dvajset let kasneje, ko so Hitlerjeva nacistična vojska in njeni zavezniki bili na osvajalskih pohodih v drugi svetovni vojni, so se zgodbe o cefranju ozemlja ponovile. Prekmurje je predano Kraljevini
Madžarski, ki je 15. decembra 1941 ta ozemlja vključila v takratno državo in 27. decembra 1941 razveljavila trianonsko pogodbo. Mura je, tokrat do Dolnje Bistrice, zopet bila mejna reka. Ko so divizije sovjetskih armad in zaveznikov dokončno zavzemale Madžarsko, so konec marca in v začetku aprila 1945 osvobodili tudi Prekmurje. Meje so se vrnile na predvojno obdobje, kar so dokončno potrdili s pariškim mirovnim sporazumom leta 1947. Meja na Muri je od Dolnje Bistrice postala republiška in na videz nepomembna. Bolj izpostavljena je bila tista proti Madžarski, še zlasti v času Informbiroja in kasneje leta 1956 ob madžarski protikomunistični vstaji v Budimpešti, ki jo je sovjetska vojska krvavo zatrla, pa tudi leta 1968 ob intervenciji Varšavskega pakta na Češkoslovaško. Še živi ljudje se teh časov spominjajo po vsakodnevnem hrumenjih oklepnikov na drugi strani meje, mejnih incidentih in beguncih. Tako imenovana železna zavesa, ki jo je simbolizirala tudi žična ograda, je bila štiri desetletja na
dosegu roke in razdeljenost ljudi prav tako.
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so mejo na slovenski strani varovali graničarji JLA, za mejne zadeve pa skrbeli slovenski miličniki in cariniki. V globini meje pa je bila obramba v izrednih ali vojnih razmerah prepuščena redkim enotam JLA in zlasti enotam Teritorialne obrambe in vojnim enotam milice. Ti so se za obrambo meje in ozemlja pripravljali in bili povezani vse do konca hladne vojne, ki se je zgodila z razpadom varšavskega bloka. Drugi tetraeder bi tako lahko predstavljal pomnik opisanih prizadevanj. Leto 1991 je bilo, tako kot leto 1919, zopet prelomno. Po razglasitvi samostojnosti se je začela osamosvojitvena vojna. Nova država je poleg državne meje s sosednjo Avstrijo in Madžarsko dobila še mejo s Hrvaško, ki se je prav tako osamosvojila. Vzpostavitev mejnega režima ter zavarovanje mej nove države se je začelo znova. Vojaški spopadi v Prekmurju so konec junija in v začetku julija 1991 bili predvsem na in ob mejnih točkah. Slovenska milica kot struktura, ki ji je v novi državi bilo namenjeno varovanje
meje, je bila pri tem posebej ali najprej izpostavljena. Teritorialna obramba Prekmurja pa se je prvič preizkušala kot nacionalna vojska bodisi pri spopadih ob mejnih točkah ali preprečevanju vdora agresorskih sil v pokrajino. Gederovci, Dolga vas, Kuzma in Hodoš ter Murska Sobota so bili kraji, kjer so spopadi reševali z vojaško silo. Večino od 13 karavl, od tega 5 proti Avstriji in 8 proti Madžarski, pa so zavzeli slovenski teritorialci in miličniki s pogajanji in prepričevanji, da naj zvezni vojaki, miličniki in cariniki zapustijo mejo, ker je to naša zemlja. Zavarovanje in vzpostavljanje slovenske državne meja na Muri je imela posebno zgodbo. V vojnem delovanju 1991 je bila Mura naša zaščitnica in obenem ovira za poskuse agresorskih prodorov zvezne vojske z območja Hrvaške. Že 27. junija 1991 so bile postavljene ovire za prehode preko Mure na mostovih v Petišovcih in Gornji Bistrici. Enote 6. in 7. Odreda TO so bile zadolžene za obrambo meje na Muri. Branilci Mure so bili na resni zgodovinski preizkušnji.
Tukaj v neposredni bližini je bil v Kotu nastanjen del 6. odreda Teritorialne obrambe. Pri tem so izstopale tri obrambne točke na Muri v Petišovcih, tukaj v Hotizi in v Bistrici. Ko je 28. junija 1991 bil dokončno obranjen Mednarodni mejni prehod v Dolgi vasi je obramba Petišovskega mostu na Muri preprečila prodor intervencijske oklepne enote iz Varaždina v Prekmurje. V Petišovcih so Muro branili slovenski teritorialci in miličniki na slovenski strani, z živim ščitom pa tudi prebivalci Murskega Središča na hrvaški strani. Na reki Muri je potekal pomemben del obrambe Prekmurja v osamosvojitveni vojni, ta dejstva pa so popisana tudi v dveh zbornikih. Ker je moj govor zasnovan kot neka zgodovinska primerjava, zato naj izpostavim zahvalo tudi v smeri, da ste mejo na Muri 1991 obranili in da Mura ni krvava tekla kot v zgodovinskem primeru iz začetka aprila 1945, ko so jo poskušali prečkati vojaki Rdeče armade 3. ukrajinske fronte.
V moji današnji zgodbi je tretji tetraeder tako lahko simbolno izpostavljen za branilce slovenskih meja izpred 31 let. S tem pa zgodbe o prizadevanjih za slovenske meje še ni konec. Najprej želim izpostaviti tiste, ki danes uradno skrbijo za varovanje meja pri čemer mislim na Policijo, pa tudi na našo vojsko, ki pri tem pomaga. Poleg tega, pa se tudi tukaj ob Muri kaže še ena posebnost. 31 let imamo slovensko državo in prav toliko let nerešena mejna vprašanja na nekdanji notranji republiški meji, ki je postala državna meja. Tudi v teh prizadevanjih so najmanj trije mejniki. Iz leta 2001 je to Sporazum o skupni državni meji, imenovan tudi kot sporazum Drnovšek – Račan, iz leta 2009 je treba omeniti Arbitražni sporazum in iz 29. junija 2017 razglasitev Arbitražne razsodbe v Haagu. Po vsem tem pa smo še vedno v situaciji, ko imata dve državi v Evropski uniji mejo določeno, ne pa tudi v celoti uveljavljeno v praksi. Ta prizadevanja lahko simbolizira tukajšnji četrti tetraeder. Spominski tetraeder za tiste, ki so si tu ob Muri vsa ta leta prizadevali, za določitev meje in rešitev odprtih vprašanj. Dogodke in posameznike iz teh prizadevanj poznamo in ne bi jih posebej izpostavljal, da se jim ne bi kdo še kdaj maščeval, kot so se na primer na ta področja pred 100 leti priseljenim Primorcem in Istranom leta 1942, ko so jih izgnali v taborišče Sarvar na Madžarskem.
Ko danes govorimo ali izpostavljamo vprašanja mej, bi kdo tudi zamahnil z roko, in dejal pa kaj bi, saj smo vendar v evropski skupnosti držav in odprtih meja, prostega pretoka ljudi, kapitala in dobrin, ko so tudi državne meje bolj, kot ne administrativne. Drži in to je treba spoštovati kot pridobitev in vrednoto. Vendar pa je tudi res, da vedno, ko smo se zanašali na administrativne meje, pa naj bodo monarhistične, ali socialistične, ali kar jih je še bilo, smo Slovenci ostali pred istim izzivom. Izzivom spreminjanja ali preurejanja po načelu močnejšega.
To izpostavljam tudi zaradi tega kar se sedaj dogaja v Ukrajini. Jasno je, da gre za ozemeljsko vojno, za teptanje mednarodnega prava, za agresijo močnejšega nad šibkejšim. Za jemanje, uničevanje ali izganjanje, za spreminjanje mej. Tudi za ustvarjanje splošne vojne grožnje, kjer se prebujajo apetiti tudi ozemeljskim revanšistom. Zato, čeprav ne bo veliko zaleglo, če sploh kaj, povejmo – ustavite vendarle to nesmiselno morijo! Tudi zato, da bi spoštovali meje in Mura ne bi še kdaj krvava tekla.
Spoštovani.
Zavedam se, da sem s svojo zgodbo in govoričenjem o treh tetraedrih, kot pomnikih za poskuse vzpostavljanja slovenskih meja v Prekmurju, nekoliko zameglil pomen teh, ki su tukaj v pomniku braniteljem samostojnosti Republike Slovenije na Muri iz leta 1991. Nisem hotel zmanjšati ali spremeniti pomena dogodkov izpred 31 let, ampak to postaviti v širši kontekst. Tudi zato, ker branilci meja v Prekmurju in posebej na Muri poleg spominskih plošč na mostovih v Petanjcih, v Dokležovju in v Gornji Bistrici ter spominskega obeležja v Petišovcih dobivajo še tega, zelo zgovornega, v Hotizi.
Za to organizatorjem izrekam zahvalo za pogum in pripravo današnjega dogodka. Upam tudi, da bo to obeležje posvečeno bojem za slovenske meje v Prekmurju, vsem nam zgovoren pomnik. Postavljeni tetraedri so namreč lahko tudi primer za opozarjanje na danes še kako potrebno povezovanje, sožitje, mir in priznavanje meja. Udeležencem takratnih dogodkov, ki ste še živi in tistim, ki jih ni več, še enkrat rečem hvala in čestitam k priznanjem, ki bodo v nadaljevanju podeljena.
Hvala tudi, da ste me poslušali.
by admMP | Nov 15, 2024 | Objave
Objavljamo e-knjigo literarnega natečaja Spominska obležja pripovedujejo
E-KNJIGA
by admMP | Nov 15, 2024 | Objave
Govor podpredsednika Prekmurskega društva General Maister dr. Alojza Šteinerja v Veržeju, 7. maja 2022 ob odkritju spomenika nadporočniku Antonu Ostercu – častniku Maistrove vojske
Pozdravljeni tudi z moje strani in takoj na začetku čestitke za organizacijo slovesnosti, ki jo je skoraj dve leti preprečevala pandemija Covid-19 in omejitve ter prepovedi povezane z njo.
Od danes naprej bo Osterčev park v Veržeju bogatejši še za enega Osterca, čeprav je v spominu in srcih mnogih tukajšnjih domačinov, bil že dolgo let. Zato ob današnji slovesnosti povejmo, Maistrov borec in častnik Anton Osterc – dobrodošel v rojstnem Veržeju.
Veržej je kraj spoštljivega spomina, zgodovinskega in domoljubnega še posebej. Med njimi tudi spomina do Maistrovih sopotnikov, ki so jim tukajšnje Prleško društvo generala Maistra in Občina Veržej leta 2018 odkrili spominsko ploščo na poslopju občine in danes omenja že 24 imen. Med temi tudi častniku Maistrove, bodimo pogumni in recimo – prve slovenske vojske.
Poleg tega, kar smo o Antonu Ostercu danes že slišali, naj pojasnim, zakaj je kot Maistrov sopotnik in častnik bil tako poseben. Prvič zato, ker je bil na izpostavljenih mestih ves čas prizadevanj, da je Maribor ostal Slovenski in pri zavarovanju severnih slovenskih etničnih meja. Zatem pa tudi zato, ker se skozi Osterčev prispevek v povezavi s Prekmurjem kaže, kako so ta prizadevanja pred 104 leti potekala. Zgodovinsko je seveda jasno, da je Prekmurje pridobljeno za zeleno mizo na Pariških mirovnih pogajanjih leta 1919, ob izjemnih prizadevanjih dveh tukajšnjih prleških rojakov dr. Matije Slaviča in Fran Kovačiča. Kljub temu, da je vojaški vidik dokaj zakrit in Prekmurja niso vojaško zasedli, ali kot bi se reklo osvobodili, pa ravno Osterčeva zgodba priča, kako močno je bila prisotna želja in namera, da se takratna Slovenska krajina na levem bregu reke Mure in njeni prebivalci združijo z ostalimi Slovenci. Tudi zaradi povezanosti prostora, kjer ni šlo le za ekonomske povezave, ampak tudi za narodnostne – slovenske.
Če je Prekmurec, Jožef Godina s pomočjo legionarjev in t. i. Antić-Jurišićeve vojske iz Hrvaške, decembra 1918, osvobodil rodno vas Dolnjo Bistrico in z vojaki prišel do Murske Sobote, je Prlek Osterc, verjetno s soglasjem Maistra, konec decembra istega leta do Sobote prišel iz Radgone s predstavnikom narodnega sveta za Prekmurje, Božidarjem Severjem. Osterca in Godino ter še nekaj drugih so 3. januarja 1919 v Murski Soboti zajeli in obsodili na smrt. Kasneje so se v začetku februarja iz vojaškega zapora v Sombotelu na Madžarskem čudežno rešili. Osterc je takoj zatem bil zopet v pogonu Maistrovih prizadevanj pri nadzoru enega mejnega odseka in bojih na Koroškem.
Še vedno lahko domnevamo, da do vojaške zasedbe Prekmurja ni prišlo, zaradi tega ker Maister za to ni dobil odobritve iz Ljubljane. Resnici na ljubo, pa tudi ni imel na razpolago zadosti vojaštva, čeprav je dve četi vojakov dal Hrvatom, ki so takrat zasedali Medmurje – današnje Medžimurje.
S povedanim Osterčeva vloga, kot pomembnega Maistrovega častnika in sopotnika, ni nič manjša. Zato izražam zadovoljstvo, da je Društvo general Maister Veržej uspelo z idejo in Občina Veržej uspešno pripeljala projekt postavitve spomenika do današnje slovesnosti. Verjamem, da to ni bilo zgolj zato, ker je tudi župan član Maistrovega domoljubnega društva. Posebej se zahvaljujem Zvezi društev general Maister za podporo in sofinanciranje tega in drugih spominskih obeležij. Kjer obeležij ni, naš zgodovinski spomin še hitreje gre v pozabo.
Spoštovani zbrani. Dovolite mi, da k povedanemu dodam še osebno noto in nekako operem svojo dušo. Kot nekdanji vojak Slovenske vojske in častnik, pa tudi general, čutim posebno spoštovanje, do tistih, ki so se borili za slovensko zemljo. Do Osterca tudi iz neke osebne izkušnje. Ko so v Mariboru 25. junija 1991, na dan razglasitve samostojnosti Slovenije, vračali doprsni kip Maistra iz Šentilja v mestno občinsko zgradbo in je govor imel ravno Osterc, se slovesnosti nisem mogel udeležiti. Takrat smo namreč v 7. Pokrajinskem štabu Teritorialne obrambe Vzhodnoštajerske že bili v predvojni ihti in čakali na napade, ki so se na našem območju začeli 27. junija. Spomnim se, da sem na slovesnost poslal dva častnika in tako žal izpustil priložnost, da bi osebno srečal Osterca. Novembra istega leta, ko je JLA že zapustila Slovenijo in sem imel nekaj več časa, Osterca na Maistrovih slovesnostih v Narodnem domu v Mariboru ni bilo več, ker je 11. novembra umrl. S te slovesnosti pa se spomnim besed Maistrovega borca, Friderika Kralja. Dejal mi je, da njih, Maistrovcev, v obdobju po prvi vojni pa še dolgo zatem niso marali, ker so prvo vojaško prisego dali avstrijskemu cesarju. To izpostavljam, ker so tudi številne kasnejše generacije slovenskih vojakov in branilcev bile v podobnih situacijah, ko so zaradi prevladujoče ljubezni do rodne grude in želje po slovenski državi, morale prelomiti prvotno vojaško prisego. Mi osamosvojitelji s federativno Jugoslavijo.
S povedanim pa smo tudi pri zgodovinskem loku, ki je ravno tukaj v središču Veržeja še kako prepoznaven, saj se od občinske zgradbe do tukajšnjega Osterčevega parka nahajajo spomeniki o vseh treh prelomnih obdobjih slovenske zgodovine. Na ta način se kaže in lahko ohranja pozitiven zgodovinski spomin, Ta ima, tako kot vsak kovanec, dve plati, svetlo in bolj temno na hrbtni strani.
Za tiste, ki so se v Veržeju borili za samostojno Slovenijo pred 31 leti, lahko z gotovostjo trdim, da so se zgledovali po zgodovinskih predhodnikih.
Spoštovane in spoštovani!
V Osterčevem parku bomo danes zasadili tudi posebno spominsko lipo. V čast in slavo velikanom, ki so v parku in ostalim pomembnim osebnostim iz Veržeja. Želel bi si, in verjamem, da to delim tudi z nami prisotnima hčerama Maistrovega častnika Antona Osterca, gospo Loro Gabrovšek in gospo Cirilo Šepec ter ostalimi sorodniki, da bi se v prihodnje pod to lipo srečevali veržejski Osterci, ki rastejo in prihajajo. Ker upam, da bomo živeli v miru, ni nujno da bodo vojaki, ampak kulturniki, znanstveniki ali nogometaši ne nazadnje. Naj rajajo v miru in blagostanju in se tako kot mi danes, priklanjajo velikanom v parku.
Hvala vam, da sem lahko govoril in ste me poslušali.
by admMP | Nov 15, 2024 | Objave
Ob današnjem državnem prazniku dnevu Rudolfa Maistra
O Maistru in domoljubju v današnjem času
Ničkolikokrat se nam poraja vprašanje, kakšno naj bo naše domoljubje v Maistrovem duhu danes? Je to patriotizem kot “vrlina zlobnih in zadnje zatočišče podležev”, kot ga opisujejo velika imena svetovne literature, Tolstoj, Twain in Wilde? Maistrovo domoljubje ni bilo nič od tega in tudi naše razumevanje domoljubja ne sme podleči skušnjavam izključevanja in ozkogledosti!
Če smo Slovenci po prvi svetovni vojni pod Maistrovim vodstvom, kasneje v narodnoosvobodilnem boju, ter nazadnje v vojni za Slovenijo slovenske nacionalne interese ubranili tudi z orožjem, naše domoljubje dandanes – v miru – ne more biti izključujoče ali celo sovražno. Naše domoljubje tako navznoter, kot tudi navzven ne sme deliti na “prave in neprave”, na “prvorazredne in drugorazredne”, “naše in ne-naše”, ne more in ne sme postati sredstvo, v imenu katerega se dovoljuje teptanje človekovih pravic in človeškega dostojanstva. Edino pravilo, ki ga pred nas postavlja dediščina Maistrovega domoljubja, je trajna skrb za polno udejanjanje slovenskih nacionalnih interesov. Živimo v družbi enakopravnih narodov. Ta enakopravnost, ki smo jo v teku zgodovine izborili in uveljavili sami, ni nekaj samoumevnega in ni naprodaj!
Sodobni čas terja mobilizacijo vseh potencialov slovenske družbe, s tem pa aktivni odziv na izzive modernega časa z vedno bolj prisotnim usihanjem državljanske zavesti, ki vodi v pogubno pomanjkanje zavedanja o naši lastni identiteti. Brez tega zavedanja je tudi pot v našo prihodnost bolj negotova, saj je določevanje naših ciljev brez izgrajene, na domoljubju utemeljene državljanske zavesti, ter njihovo uresničevanje skozi naše aktivno udejstvovanje v javnem življenju, lahko hudo pomanjkljivo. Slovenska zgodovina pozna svetle trenutke, ko so Slovenci kot državotvoren narod znali pokazati svojo zrelost. Prav ta zrelost je skozi mejnike zgodovine pripeljala do ustanovitve lastne države. Vendar nas je danes prav samozadostnost, pasivnost, neodzivnost in celo brezbrižnost pripeljala v zagatno stopicanje na mestu. To daje prostor predvsem tistim, ki jim za splošni interes Slovencev in Slovenije ni prav veliko mar in pri katerih beseda “domoljubje” vzbuja le pomilovanje, posmeh ali celo prezir.
Slovenska družba je navznoter vedno bolj razdrobljena, individualizirana. Politična polarizacija in ekonomsko razslojevanje so del našega vsakdana. Lojalnost do države, skrb za blaginjo širše skupnosti se zaradi negotovosti in nezaupanja vse bolj umika v skrb do ožje družine in do najbližjih. Pogubni stranski učinek teh procesov je usihanje državljanske zavesti, vendar brez notranje povezanosti, katere osnovni gradnik je prav domoljubje, postajamo kot družba ranljivi.
Brezobzirno uveljavljanje osebnih ali parcialnih interesov ozkih družbenih skupin, boj vseh proti vsem za svoj dobiček, je za občutek povezanosti in pripadnosti neki skupnosti pogubno. Biti domoljub le, kolikor je to prikladno in le za dosego osebnih koristi, je napačno. Domoljubje je danes pri mnogih postala le priročna floskula, ki je potrebna za dosego želenih političnih ali ekonomskih ciljev. Zloraba domoljubja je prav na tej točki razgalila svoje uničujoče posledice: pri državljanih ta pojem že lep čas ne vzbuja posebnih pozitivnih čustev, pač pa celo dvom. Ne gre prezreti dejstva, da je danes največji sovražnik slovenskega naroda prav to lažno, potvorjeno slovensko domoljubje, v imenu in za korist katerega se danes vsem na očeh razraščajo dobičkarstvo, izključevanje, nestrpnost in celo mržnja. Vendar, pravo domoljubje ni ekskluzivna pravica nobene družbene skupine, stranke ali socialnega sloja, domoljubje je vrlina, ki naj krasi celotni narod.
Tako ga je bržčas razumel tudi Maister in njegovi somišljeniki in zato so tudi uspeli v obrambi slovenskih narodnih meja! To je tudi vzor, h kateremu se moramo kot družba, kot nacija, povezani, znova in znova vračati!
Lep praznični dan in ostanite zdravi!
Marjan FARIČ, MA
predsednik Prekmurskega društva
general Maister Murska Sobota
by admMP | Nov 15, 2024 | Objave
Spoštovane članice in člani
Objavljamo zbornik 3. literarnega natečaja veteranskih in domoljubnih organizacij Pomurja za osnovnošolsko in srednješolsko mladino z naslovom Spominska obeležja pripovedujejo 2019 -2020
Projekt, v katerem je skozi osebni angažma naših članic in članov, predvsem dr. Šteinerja kot urednika, mag. Roudijeve kot članice natečajne skupine, Irme Benko kot avtorice zaključnih slovesnosti prejšnjih natečajev v Murski Soboti in Ljutomeru, ter ostalih, močno zastopano tudi naše društvo, je že tretji zapovrstjo. Zaradi izrednih okoliščin se je uredniški odbor po posvetovanjih s sodelujočimi domoljubnimi in veteranskimi organizacijami odločil za izdajo zbornika v digitalni obliki.
Spodbujanje raziskovanja različnih različnih obdobij naše (lokalne) zgodovine, ter spodbujanje literarnega izražanja mladih o teh temah je pomemben element izgrajevanja domoljubja, pripadnosti domovini in graditve nacionalne osveščenosti pri mladi generaciji. Iz tega razloga je poslanstvo vsakoletnega razpisa domoljubnih in veteranskih organizacijam v Pomurju še kako dragoceno in jim, poleg sodelujoče mladine in njihovih mentorjev gre vsa zahvala za njihov trud in angažma.
————————–
sop-2020
